ne vem, če za vedno, ampak vsaj za nekaj časa sem dosegljiva na…. blogu s soncem?

  • Share/Bookmark

...komentar


Najbolj urejen glasben festival je ena najbolj pogosto slišanih opazk, kar sem jih slišala. In to je resno tudi prva stvar, ki bi jo v pogovoru povedala sama. Festival brez ljudi, ki komirajo, brez ljudi, ki izločajo vse kamor pač pade in brez podobnih neprijetnih zadev. Celotno ozemlje trdnjave je ogromno, svojevrstna preizkušnja pa je že rakija ulica, po kateri je težko priti brez kakega šilca oz epruvete žganega, imajo pa kar pestro izbiro žganine. Zadnji dan smo našli nekje še celo zadevo, ki se je prodajala pod imenom kopriva, ki sicer morda ne odgovarja imenu, bila pa je odlična, ne glede na to, kaj se je namakalo v njej :D

Glede organizacije je mogoče le opazno pomanjkanje košev in nepoznavanje trdnjave s strani staff-a.

Vse skupaj pa se da strniti v pet nepozabnh dni, nore družbe, dobre glasbe, foodlandije, novih izkušenj in ljudi.

Drugo leto ponovimo. Vsaj upam :D

  • Share/Bookmark

...komentar


Zadnje čase me toliko stvari duši, da se komaj zalotim kak trenutek, ko bi lahko rekla, da se počutim dobro. vsa tista samozavest in dobra volja, kateri sta bili včasih prijetni sopotnici. Ampak časi se spreminjajo, ane? Počutim se povoženo, pobito in predvsem nepredstavljivo tečno z napadi, ki pritičejo najstnici. OK, vem, da še vedno pašem v to kategorijo, a mi to ne odgovarja. Deal with it, mentalno nestabilna sem lahko. Ne v točno dobesednem redu, pa še vseeno, jaz vem, kaj mislim.

Tudi needy sem zadnje čase. Manjka mi družbe, manjka mi pozitivnosti, manjka mi energije, sita sem vsega, kar je. Pa čeprav sama mogoče uživam v tem svetobolju, mislim, da za ostale ni tako prijeten. Konflikti so bili vedno moja dobra stran. Znam se dreti in cepetati tudi brez razloga, ampak vedno z utemeljeno čustveno podlago. Aja, pa kljub temu hočem, da se me obravnava malo drugače kot petletnico. Vem, zahtevna sem. res. (če je kdo začutil sarkazem v zadnji vrstici,… čestitke, res je)

Itak pa me zabava, kako zelo so me sposobni ljudje potlačiti v nič, ko pa pride moment, ko rabijo pomoč, sem pa najljubša oseba na svetu. go away, ne rabiš me, jaz ne rabim tebe, res. moram si najti tisti krogec ljudi, ki bodo neka 100% opora. Ker tega zadnje čase ne najdem, pa me straši.

Sploh pa, kako težko je enkrat za spremembo pustiti tišino in ponuditi eno ramo, da se dokončno zjokam. Ja, preveč pričakujem od ljudi. In do časa, ko razočarajo, so vedno v milnem mehurčku, ki je kot prizma, ki se ob dotiku z realnostjo razpoči. Če se ne, hočem to osebo ob sebi. Sicer to ne uspeva, hočem pa res.

Pa kljub temu, da sem človek, ki res čisto vse naredi zadnji moment, mi gre na vse možne organe, če to dela tudi institucija, ki naj bi bila odgovorna and all that shit. Ne, ni zabavno. Ja, pregorevam.

  • Share/Bookmark

...komentar


Nizek tlak je najhujša zadeva, kar jo poznam. Počutim se cunjasto, izžeto, zraven pa se lista stvari, ki bi jih bilo res nujno narediti, kar daljša in daljša.

Moti me, ker so vedno vsi eksperti za moje življenje. Ne, ne veš, kako živim, pa čeprav se redno razgaljujem na internetu, ti ne da pravice do tega, da me prepričuješ, da ni tako. Je, jaz vem kako je.

Rada bi bila razvajena, popolnoma razvajena. Samo za nekaj dni, ker mi tega res manjka. A bi blo problem, če bi bila jaz tista, ki bi ji bilo vse prinešeno? Ja? Se mi je zdelo. -.-

Drugače pa… en del mature je za mano, juhej! Na žalost je to najlažji del, čaka me še vse najhujše….

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

...komentar


Malo pogrešam tole moje izlivanje misli na bel ekran.

Prihaja pomlad, končno se pripravljajo normalne temperature. Na žalost moj termostat ne zazna tega, saj je bilo danes kljub soncu precej neprijetno vetrovno. Je pa res, da je ta občutek dobil manj neprijeten prizvok, ko sem hodila, tako, super počasi, ker sem imela 15minut odveč, pa sem se počasi odvlekla s slušalkami v ušesih in počasnim menjavanjem ritma hoje. To je najbrž edina stvar, za katero sem si zadnje čase vzela dovolj časa. Še po nakupih za obleke je šla mati, če se odrečem temu, pomeni, da je res kriza.

Dobro, res je da moje razporejanje časa nikoli ni bilo ne produktivno in ne pravilno, ampak zadnje čase nimam niti energije, da bi se ubadala s tem. Sploh nimam energije za nič. Pa ni samo fizično problem. Teden domačega zavetja in prelaganja po sobah ni pomagal, kot sem upala, da bo. Glede na to, da me čaka do sedaj najtežji mesec življenja, saj bi bilo primerno, da se vsaj v zadnjih momentih usedem za knjigo, bi bilo primerno, da bi bila super spočita in čila in… meh, vedno ob takih situacijah ugotavljam, da je energija in spanje overrated. Ja, lahko rečem tako, apatija je pa super.

Poleg tega, da se prebijam skozi psihologijo in berem o raznih psihičnih motnjah (kdorkoli izbira gradivo za maturo, je res pravi… ustvarjalec slovenskih filmov? sama drama in socialni zapleti. Literatura naj bi bila pobeg od tega, ne še hujše depresiranje.) Ja, najde se vse, od avtista, do negativne osebnosti, do primerov drama queen (ja, vem, to sem tudi jaz, ampak niti približno ne v taki meri) in do naivnih idej. Super, res super. Da se zamorim, lahko prižgem poročila, ne pa da berem te knjige.

Poleg tega se zadnje čase igra z mano še Murphy. Igra bolj kot ponavadi. Problem je, ker to ne vpliva na teden ali mesec, temveč na daljše obdobje. Kar niti slučajno ne pripomore k lepšim dnevom. Pa niti nisem edina, ki se zadnje čase utapljam v takih občutjih.

Okrog sebe zadnje čase zbiram ljudi, ki so preveč egoistični. Resno, ne razumem, kako lahko kdo počne take stvar do kogarkoli, pa četudi samo neznanca. En dan je ena skrajnost, drug dan je druga. Pa cmon ljudje, jaz sem tukaj tista, ki imam to več dovoljeno, ne pa da samo pobiram to od drugih. I am the teenager here, not you. Je pa res, da sem sama kriva, ker puščam stvari, ki jih niti slučajno ne bi bilo treba v življenje. Počasi zgubljam vse zaupanje v mlajše ljudi. OK, ni vse starostno pogojeno, a očitno se res pozna, ko človek da določene faze v življenju skozi. Ko ima stvari v glavi vsaj od daleč popredalčkane, ne pa da samo misli, da jih ima. Jaz jih naprimer nimam. Ne znam brzdati občutkov v sebi, znam pa jih ne pokazati. To najbrž lahko šteje.

Zraven pa še ne vem kaj bi rada. Ne od sebe, ne od drugih. Razen fer odnosa. In malo razvajanja sem in tja, nisem zahtevna za občasno vzdrževanje. Ne vem pa koliko se mi da trenutno zapletati v kakršnekoli ideje in domislice ostalih. Zgubljena v vesolju je najbrž stanje, ki bi ga vpisala v FB rubriko trenutno stanje duha. Ne vem, ne da se mi razmisliti, pustite me pri miru vsi skupaj. Razen tisti s feel good idejami.

Drugače se je pa danes začela sezona sladoleda. Šiptar je danes že povedal, da sem prijazna, pa sem se mu kasneje najbrž zdela še bolj :) Malenkosti dneva, ki so pač pomembne zame. Ja, včasih ne opazim velike slike dneva, ampak se osredotočim na majhne dogodke in dojemam počasi in se zdim sama sebi smešna, ker za vsak umski napor porabim trojno količino časa.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

...komentar


Smešno je, ko se ti zbudi en spomin in pogrešaš ljudi, ki so ti bili včasih nenormalno pri srcu. Po eni strani se spomniš vseh noro zabavnih in dobrih trnutkov, vseh dni, ko se je pilo kavo, posedalo, sončkalo in imelo najbolj fino, pa ko se je viselo skupaj cele dni. Danes sploh ne vem, kaj me je zbodlo, da sem se spomnila, vem samo, da je občutek pogrešanja nenormalno boleč. Od kdaj, zakaj?

Po drugi strani pa se ni težko spomniti niti slabih strani pri ljudeh, pa je potem vse skupaj malo lažje. Samo kaj, ko dobre strani pretehtajo vse skupaj.

Obžalujem, da koga ob zadnjem srečanju nisem objela na odhodu, obžalujem, da ljudem dostikrat ne znam pokazat, da mi pomenijo ogromno. Škoda, vem.

No, pa še to. Moj blog je moj ventil. včasih zbirka stavkov ne leti na nikogar, včasih pa mogoče leti prav nate. Pa saj je vseeno.

  • Share/Bookmark

...komentar


Pridejo dnevi, ko se pospravljanje sobe in prekupčkavanje stvari zdi sprostitev. Ja, na enkrat pišem tri stvari in se mi meša, ker zmanjkuje časa. Zraven pa še pazim, da ja ne bi šla kakšna ura v prazno. Ni fino, naporno je, ampak nekako me to bolj veseli od delanja nič.

Za še boljšo sprostitev pa še blogi in twitter. Filmi in serije so trenutno pri meni v letu 1944, misli raztreščene na miljone koščkov, dnevno 5 koncev, kjer bi želela biti. Pa ne morem. Jaz sem tista, ki vedno bi tisto, kar ne more. Saj vem, da nas je precej takih, ampak, zase se mi zdi, da sem še hujši primer. Hiperaktivnost še ne pojenjava, ampak napovedujem, da bom enkrat kmalu obležala za par dni, pa čeprav bi bilo mnogo lažje samo vzeti si dan ali dva zase. Pa ne gre. Sovražim dni, ko ti zoprni deadlajni dihajo za vrat, go away.

Pa ubijala bi za eno umirjeno večerjo v dvoje. Preferably s kom, ki zna poslušat in ni v skupini, ki je pri meni nekje na stopnji poznanja, rajši vzamem popolne neznance. Resno, mene je manj sram pred neznanci kot pa pred lastno družino. Freud bi gotovo znal komentirati tole, ane?

Gumb za pavzo, prosim.

Pa še enega za zaustavitev mojih neumnih misli. Ki se vrtijo vedno v istih sklenjenih krogih, so hujši od mladih psičkov, ki lovijo svoj rep, in vse samo zato, ker ne znam sama sebe poslati  v tri krasne in bi bili vsi lepo srečni. Pač ne znam, potem pa je kaos misli.

  • Share/Bookmark

...komentar


Ena kratka objavica, ker sem včeraj se zatopila v premišljevanje (ja, matura se bliža, časa zmanjkuje in najdem čas za neumnosti, samo da se ni treba učiti.)

Em, ja. Prijatelji. Vsi jih imamo. Tiste prave, tiste oddaljene, tiste starejše, mlajše in drugačne in posebne in prismuknjene. Zanimivo se mi zdi, kakšni ljudje se ponavadi družijo. Moji prijatelji so zanimiva gruča ljudi, ki pa so vsak po svoje najbolj posebni ljudje na svetu. So pa najboljši, ker me navdušujejo, ker mi pomagajo, ker lahko zaupam. In sovražim dejstvo, da so razbiti po več koncih. Ker sem omejena na bližjo okolico in jih skoraj nikoli ne vidim več (ja, trenutno sem v fazi: delaj za maturo, potem bo pa zabava) jim samo sporočam, da so super in da jih nemogoče pogrešam.

  • Share/Bookmark

...komentar


Dolgo me ni bilo, ane?

Nimam niti pravega opravičila, razen pomanjkanja časa in navdušenja za pisanje in pa tak kup dela na grbi, da se komaj vidim ven. Jup, še zdaj ne dojemam, da sem že tik pred maturo in da gre vse supaj s tako naglico. Sploh se ne spomnim, kdaj sem se zadnjič konkretno naspala, manjka mi neke tri dni spanca. Ja, ni vse šola kriva, samo resno zadnje čase se stvari množijo hitreje kot zajci.

Also, po Anžetovi pobudi se je začel en nov projekt, ulični stil.

Erm, kaj je še? Zadnje čase se mi vrti Jack Johnson, po malem sem srečna. Mislim, pri sto t.i. nujnih zadevah in pomanjkanju ur v dnevu se mi še vseeno na usta prikrade nasmeh sem in tja. Pomlad ima svoje učinke name. Take, luštne učinke, da se na čase smejem brez razloga in da je šel limonast obraz na počitnice tja do novembra.

Mislim, zadnjič sem še celo ugotavljala, da je dež prijeten, ko je bilo toplo in je iz neba pršelo v malih kapljicah in se mi je zdelo to blazno kul. Če pozabim na dejstvo, da gre svet v neznano čudaštvo s temi premiki in vulkani in tsunamiji in… er, ja, je jasna slika že zdaj. Pri nas je samo pihalo. veliko preveč za moje pojme. Ušesa me občasno bolijo in se mi ne zdi niti najmanj zabavno, če imam občutek, da je burja zgrešila destinacijo.

In spet me drži nakupovalna mrzlica. Ne, nisem še nič kupila, bi pa imela nov lep trenčkot in rabim novo torbico. Nujno!

Še vedno me mori, da sem zavrnila dve zanimivi ponudbi za neke projekte, ki me sicer strašno zanimajo, pa ne bi šlo časovno :S Sem pa danes izvedela za neko priložost, da se preizkusim. Zanimivo bo, se mi zdi.

Saj bi na tem mestu obljubila, da bom bolj pogosto pisala, pa ne upam, res ne. :)

  • Share/Bookmark

...komentar


kdaj veš da se je materi skegljalo? ko mi reče naj skuham vino. jaz, ki sem bila vidno pijana točno enkrat v življenju. svašta. je pa dober :D

  • Share/Bookmark

...komentar [1]