Vedno bolj imam občutek, da življenje beži mimo mene. Še včeraj se spomnim kakor da bi bila stara tri leta. Sicer se je od takrat vse spremenilo. Še vreme. Res se vse odvija z neverjetno naglico. In komaj vem kaj se dogaja. Ampak sem vesela, da se, ker drugačnega živjenja ne poznam. Zanimivo se mi zdi, da glede na to, da… no… nisem ravno … miss ali kaj podobnega…. sem velikokrat v središču pozornosti. In to ni vedno užitek. Ampak… Kaj te potegne k nekemu človeku? Meni osebno je vizualno najprej najbolj pomemben pogled. In nasmeh. Ostalo spregledam. (Razen kašne nore frizure. ) In enostavno ne morem se upreti, da takih ljudi ne bi spoznala. Razen včasih mi je nerodno pristopiti h komu. Pa še to le za nekaj trenutkov. Vedno sem bila prva za spoznavanje novih ljudi. In vedno sem šele čez kar precej časa rekla, da so prijatelji. Krog prijateljev, ki ga imam je velik. Ampak pravih prijateljev, ki mi stojijo ob strani ne glede na kaj… Teh ni toliko. Ampak jih cenim. In oni to vedo. Vsaj upam da.

Zadnjič sem sedela ob cesti. Gledala sem ljudi, ki so hiteli sem ter tja. Pomislila sem na zgodbe, ki se skrivajo v teh glavah. Koliko prekrasnih, žalostnih, veselih, zaljubljenih zgodb bi našla.

Ljudje smo taka zanimiva bitja. Nekaterim je smisel ljubezen ali kakšno drugo čustvo, včasih celo jeza, denar,… Vsi pa si želimo biti srečni. Ampak mislim, da če dojameš, da je sreča nekaj, za kar se moraš potruditi sam, si lahko zares srečen. Ne na zunaj, v srcu.

Filozofija me prevzema. Zadnje pol ure…

  • Share/Bookmark

...komentar [2]