Torej. Danes se je zgodil Ljubljanski maraton. Zanimiva stvar. Res je, da še deset minut pred odhodom v Ljubljano nisem vedela, če bom sploh šla tja. Ja, ampak sem morala preizkusiti mojega Canona. In tako sem šla v Ljubljano. Parkiranje pred Ilirijo in sprehod do Maxija. Po pravici se mi ni dalo fotoaparata niti dati iz torbe. Ampak ko sem prišla na prizorišče štarta, sem se nekako le odločila, da bi bila to dobra ideja. In tako se je začelo škljocanje. Ljudi je bilo veliko, tekačev še več. Vzdušje kljub nekako turobnemu vremenu na višku. K temu so pripomogli The Stroj Machine, ki so za vzpodbudo malo razbijali po raznih stvareh. Interesantno. Sploh, ker je bilo super za poslušanje. Ja in potem, malo pred začetkom sem se premaknila do Zare. OK, malo bližje sem bila, ampak nima veze. OK, start sem poslikala ( sem omenila, da ima MOJ Canon tako zmogljivost, da naredi 6,5 slike na sekundo? Nisem? No pa povem zdaj.  In to je super stvar. ) In ljudje so tekli naprej kot nori. Kot bi dajali kaj zastonj. Ok. In potem sem se premaknila malo naprej po cesti od Tivolija proti Kranju. In sem spet slikala. In me je pošteno namočilo. Ja, ampak tako to je. In res se je videla razlika. Med tistimi, ki se jim je šlo za vrhunske uvrstitve in tiste, ki so prišli odtečti tistih 21/42 km. Tisti, ki se jim je mudilo so tekli med blokom in avtobusno postajo, kasneje pa so vsi tekli samo še okrog avtobusne. Ja, am je bilo tudi zanimivo. Neki moški, ki je tekel mimo, se je zahvaljeval navijačem (res so bili tiho, jaz pa tudi) in potem se je zahvalil še fotoreporterjem. In v območju 15 m sem se nahajala samo jaz s fotoaparatom. Ja, če bo kadarkoli bral ta blog, bi mu rada povedala samo, da res ni za kaj :D . In potem sem se vrnila proti Maxiju, kjer pa nikakor nisem prišla blizu cilju. GGGGGrrrrrrrrrrr. Ljudje, a veste, da mogoče kdo bi še kaj videl rad mimogrede. In če vidiš nekoga, ki ima boljšo foto opremo od tebe, se mu umakneš? No ja. Pač sem se prerinila nekam blizu cilju. V bistvu sem bila na zadnjem ovinku. In še nekaj. GRRR. Res me je razbesnelo, ko sem poskušala slikati zmagovalca maratona, pa je (vstavi grdo besedo po izbiri) gospod zraven moral ploskati z rokami iztegnjenimi čez ograjo. GRRR. Jezna sem. No ja ne, samo malo me moti to. Ahja. Pa še zanimivo je bilo, ko sem šla do Tivolija in nazaj in sem imela fotoaparat skrit pod vetrovko in sem izgledala kot v visoki nosečnosti. Nekaj starim mamam so skoraj iztopile oči, ko so me videle. In nisem mogla kaj, da se ne bi nasmejala.  Ja, tako da j bilo zanimivo. Mokro. Torej nekaj stvari sem se naučila za drugo leto. Brez akreditacije nimaš šans, da slikaš cilj, oblečti se je potrebno toplo1 in imeti ideje za slikanje, kajti jaz sem imela nemalo problemov, ker z mojo velikostjo malce težje slikaš. ampak. Vse se da.  Zabavno. Zdaj pa urejam slike. jipijej.

  1. celo pot me je zeblo huje kot vse mačke skupaj []
  • Share/Bookmark

...komentar [4]

 

4 komentarjev





  1. Tomotov plac » Objave » Video&foto: opravil z Ljubljanskim (pol)maratonom pravi:

    [...] maratonu se je blogosfera že kar razpisala. Svoj pogled so objavili: Krtina, Hrkani, Kia Oro, Glasen blog je šel pokazat novi fotoaparat in Klemen ter Insomniac, katerega objavo še [...]

  2. Grinhorn pravi:

    A bomo videl kej slik iz ta nove mašinke? ;)

  3. rozazvezdica rozazvezdica pravi:

    bojo prletele ja… sam priznam da so mal slabše … :/ … prčakvala sem bolše. zdej lohk rečem da je kriv fotoaparat k ga še nism čist navajena. :D

  4. kookie kookie pravi:

    dobrodošla v klubu EOS 40D :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !