Zadnje dni gre vse le še navzdol. ne vem zakaj. sama sebi se zdim tako jebeno neumna in defektna in nezanimiva in ponavljajoča se… premišljujem… koliko je vredno vse skupaj? z vsakim takim dnevom manj. dovolj imam. resno. žalostna sem. in tako kretensko osamljena. sploh ne vem več za prijatelje. oni pa še manj zame. vse strmo upada. moje počutje, moja prijateljstva, jaz… tak čas je bil vedno prazničen zame… zdaj pa ni. vse je le blamaža… ah…

se opravičujem za tale zabluzen vpis, ampak mogla sem dati iz sebe…

  • Share/Bookmark

...komentar [2]

 

2 komentarjev





  1. Miha pravi:

    Ah, pridejo taki dnevi, vendar na srečo tudi grejo! Malo ga zažuraj, ali se kako drugače pojdi zabavat s prijatelji, ki vem da jih imaš!
    Pa lep večer ;)

  2. ana II pravi:

    Oj!
    Vse se pravzaprav bolj ali manj ponavlja, lepo in težko. In vedno znova rešujemo precej enake ali podobne probleme. Včasih se mi zdi, da je to moja rast, da so problemi predvsem izziv, ki ga zmorem. Včasih se mi zdi, da so moji problemi neizmerni …
    Tako je … težko, lepo, globoko, poveršno, zateženo, lahkotno … in zelo ŽIVO!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !