torej, sedaj, ko sem umita, dišim po čokoladi in sem nasplošno bolj jaz, bi lahko napisala kaj konkretnega. oziroma, pač karkoli pametnega. pa čeprav to ravno ne bo. ah, se že zapletam v svoje besed. kot vedno.
zunaj je mrakobno deževno vreme in danes me to malček pomirja. pa ne vem zakaj. dokler mi ne bo treba ven. takrat pa bo zmrzovanje. pa še mojih lepih čeveljčkov s petkami ne bom mogla imeti, ker niso ravno za dež. ampak bom peljala mojo pikasto marelo na izlet. po kranj, pa čeprav je nekaj kazalo na ljubljano. itak ljubljani v dežju ni zanimiva (se prepričujem, ja) .
že spet se mi ob gledanju skoz okno začenja vrteti v mislih en kumad. … isti kot vedno ob deževnih dneh. oh, kako neumno. the rain fall down… on the cold hard ground… and the phone kept ringing… oh, inovativnost za nove kumade je res na udaru tokrat, ja…
ob pospravljanju sobe včeraj sem spet dobila prebliske. kar zna biti problem, ker moji prebliski ne minejo kar tako… no, ja, soba ostaja napol pospravljena in moje risarske sposobnosti so v… krehm, ja…
zvečer pa spet moje čajčkanje s sestro 
ne vem zakaj, ampak zmeraj se veselim tega. to je zabavna stvar pa še šok je bil, ko so mi doma predlagali naj grem…. :O … sem že omenila, da tukaj zabijam čas zato, da se mi ni treba usesti za mizo in začeti delati za šolo? nisem? well, to je to. ampak pač lenoba ostaja lenoba.
prednost pa ima štoparski vodnik po galaksiji. pa ostale neumnosti. vedno…
eh, spet sem zašla od misli, ki sem jo hotela napisati…
29.10.2008 ob 00:20
Vrjem. V Lublani tut ščije.