I don’t do love. Sploh. Not worth it… :)

In srečna sem da je tako :)

  • Share/Bookmark

...komentar [2]


Meni ne paše. Hočem poletje nazaj. Ne pritožujem se nad vročino, padec temperatur pa me vedno uniči. Trenutno je k sreči samo smrkanje na sporedu, ampak že ta zadeva ni prijetna. Sploh ne….

sploh pa Mina iz Melodroma poje:

September je za te stvari,

september je da ti vzame vse kar te boli…

prosim, lepo vreme… kdo mi ga zrihta?

  • Share/Bookmark

...komentar [6]


Danes sem prvič resno začutila to. Bilo je nepozabno, posebno in vredno vseh spominov.

Balončki.

  • Share/Bookmark

...komentar [4]


nadaljevalo se je z naslednjim zajtrkom. in eno izmed najbol šokatnih zadev za tisti trenutek, merjenje temperature pred zajtrkom. In ogaben zajtrk, na katerega raje ne obujam spominov. pa prve vaje v vlažnem in nenormalno drugačnem podnebju, ki pa meni kar odgovarja. Pa odhod z drugim roza avtobusom, ki je bil prav tako zelo načičkan… Do dvorane, kjer se je kasneje odvil tudi naš prvi nastop.

V dvorani je že potekala vaja, kjer so prikazovali zgodovino Koreje v mjuziklu, in grozili želvi naj jim da Surota, ali pa jo bojo spekli in pojedli (pač, spomin, ki bo ostal v glavi za vedno), potem so sledile še naše vaje in prvi šoping. V bistvu hranjenje. McDonalds ni moja najljubša destinacija, a za tisti dan je bila to perfektna rešitev. In pa Starbucks. pa kupovanje dežnika in plastičnih čevljev za dež ( moji usnjeni čevlji niso za dež, resno). Pa še nekaj nakupljenih drobnarij in povratek na prizorišče. Ta večer pa mi bo za vedno ostal nekje v glavi. Nepopisen občutek, ogromno ljudi (7000 če se pravilno spominjam), razglasili so nas za Singing Queens of Slovenia, spoznali smo malo morje ljudi (Filipinci, zadržani Američani, Korejci, Belorusi, mehičanke,… ) in s toliko ljudmi se še v življenju nisem slikala. Bile smo praa atrakcija zaradi nepoševnih oči in belih skeri oblek. Zelo se mi je vtisnil v spoin tudi pogled na nočno razsvetljeno mesto…

  • Share/Bookmark

...komentar


je bilo. In minilo in tako naprej.

Začelo se je z Zlatkotom(jao, sej je vse OK, samo ne maram ga ) , Slakonjo in Polesom (pač za gledat sta OK,… ) potem pa prva pavzica za kavo, z Ano, pa Leeloojamais, ki me z novo pevko še vedno niso očarali… pa mala doza Neishe (Ogenj pod nogami je še zmeraj moj runaway song…) , pa druga kava s Sikfakom in Niko. Pa doza režanja ob SMSu, da je oder brez elektrike. In nazaj je bil povratek ravno ob začetku Siddharte. Saj je vse OK, stari komadi so še zmeraj stuck somewhere in my heart, ampak nove zadeve mi res niso zanimive.Tudi predstavitev novega spota je bila… well, zeh.

Je pa res da je bilo zanimivo tekanje od prostora za fotografe do belega šotora, ki je bil dvakrat nabito poln, gneča na vratih, vsesplošno preklinjanje in občutek cuckavosti. :)

In potem… paraparapara. Joss.Kljub množici fanov v prostoru, kjer naj bi bili fotografi, kljub brutalnem izgonu po dveh pesmih,… Ženska ima glas, da dobim mravljince, ima super nastop in najbolj simpatičen nasmeh. I take her ;)

pics.

med pozibavanjem in pomrmravanjem, sem ob ograji naletela še na veternega , videla Ireno,malo pogledala še VIP šotor in bila šokirana nad luksuznimi WCji. Kemičnimi WCji. Svašta, ponavljam, svašta.

Bis sem počakala med množico, se izkričala, razpjevala in vse kar paše zraven.

In ja, navdušena sem nad Joss. Ima energijo, nastop, in vse kar naredi dobrega izvajalca.

In kljub mojim večnim pritožbam, koncert je bil fin, več tega, prosim :$

  • Share/Bookmark

...komentar [9]


Južna itak.

to ni nevem kak potopis, ampak samo nekaj splošnih zadev. en teden je dolgo časa, ampak ne tako dolgo, da bi se jaz dovolj naužila vseh lepot eksotike.

Ja v glavnem, start je bil izpred naše preljube gimnazije, avtobusna vožnja do Minhna in tam prvo čakanje, ogledovanje kadilnic (najbolj zasedeni prostori na letališču), preplačevanje sendvičev in splošno pričakovanje novega tedna. Na letalu sem sedela s starejšim Američanom korejskega rodu (imel me je za Angležinjo, tenkjuverimač, naglas pa take fore), ki je bil po poklicu zborovodja, se mi zdi… Zabavna pot tja, neprespana noč/dan (o tisti razliki ne bi, to je morilsko), gledanje filmov, poslušanje glasbe, branje knjige Vanity Fair, kracanje po blokcu, hranjenje s Cup Noodlesi in prvo srečanje s korejsko hrano. tukaj prihaja na vrsto prvi fuuuuuuj! res, to je najbolj ogabna hrana na svetu. jem kitajsko hrano, jem indijsko hrano, jem vsakovrstno eksotično hrano, ampak tukaj pa to ni prišlo v poštev.


Slike za premor…

tako je prvi dan minil počasi, z monsunom ( resno, imeli smo monsun, na cestah je bilo po 15cm vode, dežnik ni pomagal nič, juhuhu…) in ja, prva letalska vožnja je bila do Seula, kjer smo presedli na letalo za Busan, ta let je trajal le slabe pol ure, a so bili nekateri želodci izpraznjeni, saj so bile turbolence kar hude, priznam pa da sem v vožnji uživala. zelo, ne glede kako zlobno se sliši. adrenalinec in take zadeve…), avtobusi so pa tudi ena izmed bolj zanimivih zadev, kar sem jih videla v življenju.  pa sem videla marsikaj. v filmih, ko imajo Indijci tovornjake spremenjene v avtobuse, vsi so nakičeni in podobno, ste to že opazili??? No, Korejci so svoja vrsta glede tega, njihovi avtobusi so super moderni, z veliko plazmo in satelitom, ki lovi CNN in zavesicami, najbolj kičastimi pregrinjali za stole, okrašenimi stropi, barvastimi lučmi, cofki in … klimo. Najbolj kičasti avtobusi nasploh. In pa vse je zelo klimatizirano.

(se nadaljuje)

  • Share/Bookmark

...komentar [2]