Mogoče, nekoč.Ja, moj optimizem ostaja vedno. Pa čeprav ponavadi vem, da je le optimizem.

In potem, ko umre še zadnji delček upanja, se počutim zlomljeno in vse se spet podre. In ko mine le malo časa, gre spet vse enako. In vsakič z isto mero naivnosti. In tudi, če pravijo, da gre osel le enkrat na led, jaz sem šla že večkrat, da vidim, če res tako boli, ko padeš… Naivnost je res neumna stvar. Pa še precej boli, to je problem. Prosim, naslednjič, ko bom naivna, naj me kdo tepe toliko časa, da me vsa ta neumnost izpusti iz krempljev, hvala….

*mindfuck* Jaz sem ena izmed tistih ljudi, ki lažje živijo v svojem svetu. Zunanji svet me straši in utruja. Ker pač moj mali egoworld ponuja tako udobno življenje. Sploh pa nisem tolerantna dozunanjih vplivov, mraz in veter, ki me sili k jokuzadnje dni. Ne, trenutno ne priznavam sveta razen moi-landa. Ker tam ni ljudi, ki se prilizujejo, tam so ljudje, ki me pustijo na miru in to me ponavadi navdaja s spokojom in taki ljudje so mi pri srcu. Sicer izredno cenim prijaznost, ampak sovražim če kdo sili vame. Če bom hotela povedati, bom že. Itak govorim preveč.Mnogo preveč. Kar ni vedno prijetno, sploh za ljudi okrog mene, ki me morajo prenašati. Ubogi ljudje, heh.

  • Share/Bookmark

...komentar