hm, ne bom lagala, če rečem, da me tole leto ni navdušilo. res ne. Precej več negativnih stvari najdem v spominu, kot pa pozitivnih.

Premaknila sem se. Dalj od sebe, počasi sem odplavala v neznano in se srečala samo še slučajno pa še to za kratek čas.

Potovanja si bom zapomnila. Vsaj zdi se mi. Pa ne vsa, priznam. Najbolj pomembno je bilo defenitivno v London, pa Beograd, tekmovanje v Riminiju, Istanbul pa Firence. Mogoče me malo muči tudi odsotnost počitnic, saj so bile delavne.

Spoznala en kup novih ljudi. Izgubila mnogo prej poznanih. Navezala se (še najbolj na tiste, ki so kasneje obrnili hrbet), šla v zveze takih in drugačnih oblik in še bolj spoznala da iščem popolnost, kar pa nikoli ne obstaja. Boleč padec na realna tla, ja.Čeprav… Včasih sem za pristanke kriva sama. Ker spregledam malenkosti, In ker sem naivna. Še vedno isto, ja.

Uf, bila na koncertih. Paolo Nutini, Florence, Parov Stelar. To bo kar top 3 ja, če že povsod delamo lestvice najboljšega in najslabšega in… pač naj. (it’s getting zeh, rly!)

Pa kar ne morem verjeti, da selim planerček. To pomeni, da je res novo leto. Pa čeprav je bil tale prehod med najslabšimi. ( Khm, lažem. Bil je daleč najslabši)

Srečno v 11 :*

  • Share/Bookmark

...komentar