Smešno je, ko se ti zbudi en spomin in pogrešaš ljudi, ki so ti bili včasih nenormalno pri srcu. Po eni strani se spomniš vseh noro zabavnih in dobrih trnutkov, vseh dni, ko se je pilo kavo, posedalo, sončkalo in imelo najbolj fino, pa ko se je viselo skupaj cele dni. Danes sploh ne vem, kaj me je zbodlo, da sem se spomnila, vem samo, da je občutek pogrešanja nenormalno boleč. Od kdaj, zakaj?

Po drugi strani pa se ni težko spomniti niti slabih strani pri ljudeh, pa je potem vse skupaj malo lažje. Samo kaj, ko dobre strani pretehtajo vse skupaj.

Obžalujem, da koga ob zadnjem srečanju nisem objela na odhodu, obžalujem, da ljudem dostikrat ne znam pokazat, da mi pomenijo ogromno. Škoda, vem.

No, pa še to. Moj blog je moj ventil. včasih zbirka stavkov ne leti na nikogar, včasih pa mogoče leti prav nate. Pa saj je vseeno.

  • Share/Bookmark

...komentar

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !