Malo pogrešam tole moje izlivanje misli na bel ekran.

Prihaja pomlad, končno se pripravljajo normalne temperature. Na žalost moj termostat ne zazna tega, saj je bilo danes kljub soncu precej neprijetno vetrovno. Je pa res, da je ta občutek dobil manj neprijeten prizvok, ko sem hodila, tako, super počasi, ker sem imela 15minut odveč, pa sem se počasi odvlekla s slušalkami v ušesih in počasnim menjavanjem ritma hoje. To je najbrž edina stvar, za katero sem si zadnje čase vzela dovolj časa. Še po nakupih za obleke je šla mati, če se odrečem temu, pomeni, da je res kriza.

Dobro, res je da moje razporejanje časa nikoli ni bilo ne produktivno in ne pravilno, ampak zadnje čase nimam niti energije, da bi se ubadala s tem. Sploh nimam energije za nič. Pa ni samo fizično problem. Teden domačega zavetja in prelaganja po sobah ni pomagal, kot sem upala, da bo. Glede na to, da me čaka do sedaj najtežji mesec življenja, saj bi bilo primerno, da se vsaj v zadnjih momentih usedem za knjigo, bi bilo primerno, da bi bila super spočita in čila in… meh, vedno ob takih situacijah ugotavljam, da je energija in spanje overrated. Ja, lahko rečem tako, apatija je pa super.

Poleg tega, da se prebijam skozi psihologijo in berem o raznih psihičnih motnjah (kdorkoli izbira gradivo za maturo, je res pravi… ustvarjalec slovenskih filmov? sama drama in socialni zapleti. Literatura naj bi bila pobeg od tega, ne še hujše depresiranje.) Ja, najde se vse, od avtista, do negativne osebnosti, do primerov drama queen (ja, vem, to sem tudi jaz, ampak niti približno ne v taki meri) in do naivnih idej. Super, res super. Da se zamorim, lahko prižgem poročila, ne pa da berem te knjige.

Poleg tega se zadnje čase igra z mano še Murphy. Igra bolj kot ponavadi. Problem je, ker to ne vpliva na teden ali mesec, temveč na daljše obdobje. Kar niti slučajno ne pripomore k lepšim dnevom. Pa niti nisem edina, ki se zadnje čase utapljam v takih občutjih.

Okrog sebe zadnje čase zbiram ljudi, ki so preveč egoistični. Resno, ne razumem, kako lahko kdo počne take stvar do kogarkoli, pa četudi samo neznanca. En dan je ena skrajnost, drug dan je druga. Pa cmon ljudje, jaz sem tukaj tista, ki imam to več dovoljeno, ne pa da samo pobiram to od drugih. I am the teenager here, not you. Je pa res, da sem sama kriva, ker puščam stvari, ki jih niti slučajno ne bi bilo treba v življenje. Počasi zgubljam vse zaupanje v mlajše ljudi. OK, ni vse starostno pogojeno, a očitno se res pozna, ko človek da določene faze v življenju skozi. Ko ima stvari v glavi vsaj od daleč popredalčkane, ne pa da samo misli, da jih ima. Jaz jih naprimer nimam. Ne znam brzdati občutkov v sebi, znam pa jih ne pokazati. To najbrž lahko šteje.

Zraven pa še ne vem kaj bi rada. Ne od sebe, ne od drugih. Razen fer odnosa. In malo razvajanja sem in tja, nisem zahtevna za občasno vzdrževanje. Ne vem pa koliko se mi da trenutno zapletati v kakršnekoli ideje in domislice ostalih. Zgubljena v vesolju je najbrž stanje, ki bi ga vpisala v FB rubriko trenutno stanje duha. Ne vem, ne da se mi razmisliti, pustite me pri miru vsi skupaj. Razen tisti s feel good idejami.

Drugače se je pa danes začela sezona sladoleda. Šiptar je danes že povedal, da sem prijazna, pa sem se mu kasneje najbrž zdela še bolj :) Malenkosti dneva, ki so pač pomembne zame. Ja, včasih ne opazim velike slike dneva, ampak se osredotočim na majhne dogodke in dojemam počasi in se zdim sama sebi smešna, ker za vsak umski napor porabim trojno količino časa.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

...komentar

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !