Zadnje čase me toliko stvari duši, da se komaj zalotim kak trenutek, ko bi lahko rekla, da se počutim dobro. vsa tista samozavest in dobra volja, kateri sta bili včasih prijetni sopotnici. Ampak časi se spreminjajo, ane? Počutim se povoženo, pobito in predvsem nepredstavljivo tečno z napadi, ki pritičejo najstnici. OK, vem, da še vedno pašem v to kategorijo, a mi to ne odgovarja. Deal with it, mentalno nestabilna sem lahko. Ne v točno dobesednem redu, pa še vseeno, jaz vem, kaj mislim.

Tudi needy sem zadnje čase. Manjka mi družbe, manjka mi pozitivnosti, manjka mi energije, sita sem vsega, kar je. Pa čeprav sama mogoče uživam v tem svetobolju, mislim, da za ostale ni tako prijeten. Konflikti so bili vedno moja dobra stran. Znam se dreti in cepetati tudi brez razloga, ampak vedno z utemeljeno čustveno podlago. Aja, pa kljub temu hočem, da se me obravnava malo drugače kot petletnico. Vem, zahtevna sem. res. (če je kdo začutil sarkazem v zadnji vrstici,… čestitke, res je)

Itak pa me zabava, kako zelo so me sposobni ljudje potlačiti v nič, ko pa pride moment, ko rabijo pomoč, sem pa najljubša oseba na svetu. go away, ne rabiš me, jaz ne rabim tebe, res. moram si najti tisti krogec ljudi, ki bodo neka 100% opora. Ker tega zadnje čase ne najdem, pa me straši.

Sploh pa, kako težko je enkrat za spremembo pustiti tišino in ponuditi eno ramo, da se dokončno zjokam. Ja, preveč pričakujem od ljudi. In do časa, ko razočarajo, so vedno v milnem mehurčku, ki je kot prizma, ki se ob dotiku z realnostjo razpoči. Če se ne, hočem to osebo ob sebi. Sicer to ne uspeva, hočem pa res.

Pa kljub temu, da sem človek, ki res čisto vse naredi zadnji moment, mi gre na vse možne organe, če to dela tudi institucija, ki naj bi bila odgovorna and all that shit. Ne, ni zabavno. Ja, pregorevam.

  • Share/Bookmark

...komentar